Skoraj sedem let nazaj, a kot, da bi bilo včeraj...

Na svoj prvi Ironman sem se temeljito pripravljal v Sloveniji in na Hrvaškem primorju. Dva meseca pred samo tekmo pa sem odšel k Hrvaški družini, ki je živela 1 uro vožnje severno od Sydneya, kjer sem ostal in treniral vse do 10 dni pred tekmo. res bogu za hrbtom tako, da sem včasih srečal želvo na teku, kenguruji so večkrat prečkali cesto pred mano, kakaduji so se kot golobi sprehajali po strehah in letali z drevesa na drevo. V tem letu so bile padavine rekordne saj je deževalo en mesec skupaj. Bilo je toplo zato sem kolesaril ves čas v dežju, a oblačila se mi sploh niso mogla posušiti. Kolo mi je začelo nenormalno rjaveti in kaj kmalu je bil tako okvir kot oprema skoraj neprepoznaven. Poklicati sem moral v Slovenijo prijatelja Bojana, da mi je nakazal denar preko banke in, da sem si pred tekmo lahko v celoti nakupil nove zobnike spredaj in zadaj ter novo ketno.

Na dan tekme pa nenormalna vročina, kaj pa drugega. Plavanje je bilo res mučno v nekih prelivih in rokavih morja, kjer ni morskih psov ampak so le skati in  krokodili (baje), a nihče ni bil pogrešan. Gužva taka, da se sploh ni dalo prehitevat, a mi kljub temu uspe plavati pod 55 minut. Kolesarjenje se začne mučno, kajti geli, ki sem si jih nalepil na okvir me ob vsakem obratu zarežejo po bedri, ki mi hitro začne krvaveti. A kaj ko bolečine ne poznam in nadaljujem kot, da je to sestavni del tekme... PSIHIČ.

S fiksno idejo, ki mi jo je v glavo utepel Jenič, ko je na IM avstrija le na gele in vodo še 9 ur in 10 minut, se seveda tudi sam odločim za to taktiko. NAPAKA!!! Nimamo vsi ista telesa, zato na kolesu tako crknem, da se mi že blede. Nobenih napitkov le kakšno banano in vodo, kot da bi hujšal ej. Čas kolesa 5 ur in 15 minut. Nihče ne ve kako mi je uspelo, najmanj pa sam

Tek se hitro spreobrne v hojo in od lakote pobiram gele na tleh, ki so jih drugi izgubili ali odvrgli. Malo tečem, malo hodim. Geli so topli, večinoma čokoladni, kar je katastrofa od okusa, a bolje kot nič. Na okrepčevalnicah še kar naprej pijem vodo. Pa kaj mi je, da nočem kokakole ali elektrolitnih napitkov... To nihče ne ve. Uspe mi pridet v ritem in ob koncu mi gre kar bolje, verjetno ker sem spil malo kokakole, ja hvala bogu... Ob prihodu v cilj me kar zmanjka in na hitro me peljejo v šotor za prvo pomoč, kjer mi dajo infuzijo in se kr sesedem in zbudim mal kasneje ko mi je že prijetno toplo. Elektrolitov v krvi nič, vode pa, da bi se skoraj utopil.

Ča, če gledam nazaj kar soliden 10 ur in 20 minut pa še nekaj sekund.

Za prvič: KAPO DOL