Glede na obilico kratkih tekem po svojem prvem ironmanu presenetljivo dobro pripravljen in tudi kar se da spočit.

Tekma je potekala v zelo hladnem vremenu, saj je bilo sredi poletja vsega 8 stopinj celzija. Na kolesarskem delu prične močno deževati in spusti so zelo nevarni. Na 150 km mi gre sprednja guma. Ko jo zamenjam in vse pripravim za naprej se sklonim po pumpo in...ahhhhhh. Ker sem se skoraj v celoti ohladil sem naredil napačen gib in ušine me v križu in s težavo se spravim nazaj na kolo. Vožnja je skoraj nemogoča saj mi zateguje nogo zato večino poti do cilja vozim stoje in abzicam. V tem trenutku sem res prosil boga naj me usliši in naj me v križu tako stisne, da padem dol in neham kolesarit, ker v nasprotnem primeru bom šel do konca.

Bog me ne usliši zato trpim in na začetku teka komaj hodim in iščem zdravniško pomoč. V šotoru mi je rečeno, če grem po inekcijo-blokado bom diskvalificiran?? O to pa ne in gremo naprej trpet. Po dobre pol ure se stanje izboljša in že hitreje stopicam in kmalu za tem že tečem. Bolj ko se tekma bliža koncu hitreje letim in ob koncu celo šprintam.

Čas v cilju?? 8 sekund slabši kot na tekmi v Avstraliji in sicer 10h20min32sec, če to ni naključje.

Norma za Hawaje se mi izmuzne, a kdo jo v prvi sezoni sploh realno pričakuje, ko niti ne ve kaj ga na takšnih tekmah čaka...