Brazilija. Pa kdo gre v Brazilijo na Ironman? Zakaj ne v Avstrijo, Nemčijo, kam bližje? "Zakaj pa ne v Brazilijo" jim moram vsem odgovarjat, na tako bedasta vprašanja, ki jih zastavljajo le tisti, ki ti privoščijo uspeh. Ja, če verjameš...

No kakorkoli že, 14 dni aklimatizacije je seveda spet nujno potrebne, zato sem v Florianopolisu, kjer bom pred tekmo opravil še zadnjih nekaj zahtevnih treningov, zelo vesel. Kaj hitro se udomačim in spoznam prijatelja Kevina iz San Diega-Kalifornije, ki mi trosi take zgodbe, da se mi zdi, da mi bodo oči in ušesa, kar ven popadali. Sva v isti tekmovalni kategoriji in zelo dobro se ujameva, ter kot kaže bova dosegla približno enake čase.

Počasi prihaja dan D, medtem doživimo še lunin mrk, en dan pred tekmo pa veter tako piha, da v menjalnem prostoru lomi "felge" in prevrača kolesa, ki smo jih tam imeli parkirana čez noč.

Že pred samo tekmo je organizacija slaba in le-ta uhaja organizatorju iz rok. Sistem, ki so si ga zamislili šepa in v vetru in visokih valovih štartamo s plavanjem direkt v sonce, ki pride iza hriba ob 7.00 uri. Po resnici povedano, označevalnih boj okrog katerih se plava, se z obale sploh ne vidi, v morju pa lahko le slediš tistega pred sabo. Pomagači na kanujih nam sledijo, a le s težavo. Pri prvi boji vsi obrnemona levo, a nekateri še plavajo naprej. Le kam?? Ne vem kam naj plavam, saj so tekmovalci v vseh straneh. Odločim se za tisto pot kjer nas je več. NAPAKA. Ko pridemo s plavanja nam vsi ploskajo. Časi so neverjetno hitri. Sam plavam 10 minut hitreje kot ponavadi. Pred mano pa je še kar nekaj tekmovalcev, ki jih na kolesarskem delu enega za drugim hitro prehitim. Čez 15 minut ko prehitim še zadnjega se znajdem na prvem mestu pred avtomobilom-uro, ki vozi pred vodilnim tekmovalcem?? Na levo trije motoristi in kamere, na desno spet trije motoristi in kamere in na sredini sem jaz... Brezveze. To ne more biti res. Vodilni na IRONMANu svetovne serije?? Ne še...V tem trenutku sem vedel, da je vse šlo v k...., a sem vseeno upal, da organizator to zmedo uredi in nam prisodi kazen ali na kakšen drug način reši nastalo situacijo. Kolesarim z rezervo naprej, saj me je strah, da me odstranijo s proge. Čas kolesarjenja je dobro minuto pod 5 ur, a v menjalnem prostoru ne najdem svojih stvari za tek. Ni jih, ker so nam jih odstranili, ne le meni temveč še cca 50im ostalim tekmovalcem. Tudi drugemu Slovencu g. Breznikarju. Prepiramo se in kregamo, da naj nam le dajo tekaško opremo, saj smo že tako in tako diskvalificirani. Po dolgih 15 minutah nam to le uspe in že tečem z Brazilcem Rivaldo Martinsom, ki teče z umetno nogo, saj ima nogo amputirano rahlo nad kolenom. Svaka čast. Po 6 kilometrih me prehiti Fernanda Keller, Brazilka, ki je zmagala že na skoraj 10ih Ironmanih in se redno uvršča med 5 na Hawajih. Poskušam ji sledit kar mi uspeva in tako tečema z ramo ob rami cel maraton brez da bi spregovorila eno samo besedo in se pogledala. Tekel sem z lahkoto, ob koncu mi je bilo že rahlo počasi zato sem odšprintal, ker naju je tudi Kevin počasi že dohajal. Čas teka sva imela 3 ure in 23 minut, a kaj ko sem bil diskvalificiral s časom 9 ur in 23 minut. Pritožbe mnogih so naletela na plodna tla, saj so organizatorja naslednje leto zamenjali in progo plavanja spremenili, a to je za nas le slaba uteha. Po eni strani vesel, a zelo razočaran nad samo izkušnjo se vračam domov. Želim se še enkrat letos pokazati v taki luči in dokazati, da sem bil dobro natreniran.