Ker je po tekmi v Braziliji do IM Švica v Zurichu le dobra 2 meseca, kaj veliko ne moreš natrenirati. Pomembna je le regeneracija in pravilno tempiranje. trener mi daje le treninge za kolesarjenje  in nič teka. Tek po tako težkih preizkušnjah povzroči mikropoškodbe tudi v kosteh in regeneracija zaradi udarcev je dolgotrajna. S kolesarjenjem pa razvijaš tudi tekaške mišice, a vseeno brez udarcev ob tla. Kolesariti sem začel tudi po 600km na teden, a bil začuda spočit in to le par tednov po Ironmanu. V tem ritmu sem nadaljeval s pripravami in šele zadnji teden malo plaval in tekel. V švico sem odšel sam z avtomobilom in par dni pred tekmo sem uporabil dieto v kateri telesu 7 dni pred tekmo daš 3 dni le beljakovine, da se zaloge v celoti spraznejo. nato pa 4 dni pred tekmo pospešeno vnašaš ogljikove hidrate. Mišice naj bi na ta način pridobile tudi do 20% več ogljikovih hidratov kot z normalno prehrano. Ampak izgleda, da me je ta dieta tako izčrpala, da sem na dan tekmovanja nastopal bolan, za kar sploh nisem vedel.

Na plavanju me je začelo kisliti že po 300m, z nogami sem brcal le s težavo in dihanje je bilo zelo čudno. čas plavanja 57 minut tega še ni pokazal. Na kolesu pa so se že ob prvih resnejših hribih (le teh je bilo cca 45km) pokazale oemjene dihalne sposobnosti, poleg tega pa sem začel pljuvati, ker se mi je v grlu ves čas nekaj luščilo. Sam sem mislil, da so to le napitki rdeče barve in, da se bo situacija že uredila. Ob vsakem večjem klancu, kjer sem imel pospešeno dihanje, pa se mi je zadeva ponavljala in ugotovil sem da pljuvam kri. Gremo naprej? ja pa normalno!! Mrtvi se štejejo na koncu. Čas kolesa je bil okrok 5 ur 15 minut. Ko sem začel tečt se mi je zdelo, da kašljam in pluvam že skoraj na vsakem drugem koraku. Dihanje sem moral povečati, če sem hotel dobiti v telo željeno količino kisika. Proti koncu sem dihal že na vsak korak in to tako hitro kot, da bi se že silil, a drugače žal ni šlo. Odstop ni prišel v poštev. Na Ironmanu se ne odstopa kar tako, težko nam je vedno in če ob vsaki priliki, ko pač ne gre več odstopimo, potem rajši izberimo drug šport.

Ob prihodu v cilj je 10ur in 11 minut a zdravniku povem, da je nekaj hudo narobe. "kaj le mi odgovori'" plunem v dlan in oba vidiva kri. V kombi, na intenzivno, vse ostalo pa že ni več s triatlonom povezano, a vseeno. Slikanje pljuč in vrednosti, ki jih ima moje telo zdravniki še niso videli. senca v pljučih nakazuje pljučno embolijo, krvne preiskave pa vrednosti tudi do 1000 krat višje od normalnih...

Ob koncu 3 dnevnega "postanka" v intenzivnem oddelku v bolnici mi povejo, da sem imel "le" infekcijo pljuč oz. pljučnico, da je račun v bolnišnici 12.000 CHF in da bom imel do konca življenja zmanjšano pljučno aktivnost. Da skrajšamo: vse se je srečno končalo, pljuča so normalno začela funkionirati, račun se je "pokril"in jaz sem spet delal to v čemer uživam-treniral in se pripravljal na novo tekmo, čeprav mi je tu za Hawaje zmanjkalo le 13 minut.