Spet sem mel sreco, da sem se z organizatorjem povezu in zrihtali so mi en fajn "homestay" v Phoenixu-Arizoni (ZDA). Gostitelj Brian me je pricakal na letaliscu in po dolgem letu sem bil kar utrujen. Rezidenca v prijetni soseki, ki raste na veliko. Brian dela s krediti in pravi, da se cela Kalifornija seli v aArizono, ker so nepremicnine tako poceni, prav tako pa zemlja, ki jo je v izobilju. Brian naj bi tudi nastopil na Ironmanu, ceprav dela 5 dni na teden skoraj do osmih zvecer, vmes med kosilom skoci v fitnes ali na plavanje.

Moji treningi to zimo so bili izpeljani res perfektno. Skoraj vsak vikend sem bil v hiski v Savudriji, kjer sva ga z Mircom zgala do onemoglosti. Sobote 150 kolesa minimalno, plus menjava 30-40minut, nedelja pa teki 2 ure+, pa se kake 2 ure kolesa popoldan. To je bil uzitek. Vreme na Hrvaskem idealno, zato sem bil res pripravljen se bolje kot novembra za Florido. Pri Brianu zvecer pred tekmo smo v sali s  prijateljem Jeffom napovedovali case. Jeff 9.45h, Brian 10.30h, nino 9.30h.

Ker je Arizona sama puscava je zrak res suh. Sploh ne tece nic iz tebe, a potenje je kar znatno. Ko so napovedali, da bo v puscavi, kjer smo imeli obrate kolesa, preko 45 stopinj sva z Brianom pospeseno pila gatorade in jedla solne tablete, kljub temu, da treningov ze ni blo kaj prevec veliko. Velika napaka...

Zadnje solne tablete sem pojedel se tik pred startom in spil skoraj liter gatoradeja, da ja ne bi zdehidriral.

Plavanje je od samega zacetka slo po planu vse dokler pri obratu nisem zacutil potrebe po veliki potrebi. Kaj?? pa to se mi pa se res ni zgodilo. No bila je tako mocna, da z nogami na plavanju ze nisem smel prevec brcat, ker se ne bi dobro koncalo. Takoj po izhodu iz reke je bila prva stvar v mojih mislih WC, sele nato menjalni prostor. Cas plavanja je bil okrog ure, kar se je poznalo saj z nogami prakticno nisem pocel drugega kot jih vlekel za sabo.

Na kolesu sem cakal svojo priloznost in takoj zacel prehitevati tekmovalce pred sabo. Proga je bila speljana po mestu, nakar nas je vodilo do daljsega, a poloznega klanca v puscavi, kjer je bil obrat. Na tem obratu sem se moral ustaviti in poiskati WC, da spet opravim veliko potrebo. Ko sem koncal, sem spet prehiteval iste tekmovalce, ki sem jih prej ze prehitel. Pa na obratu v centru mesta spet postanek, wc in spet tako naprej... Zelel sem si pridet na nulo in sem pil le vodo nekaj casa in jedel banane, a so me krci zaceli tako grabiti, da sem nadaljeval z getorejdom, kar je spet povzrocilo WC in zgodba se je ponovila.

Ko sem prisel na tek, sem bil ze "malce" izcrpan in sem upal, da se na teku zadeva pomiri. In se je res...za 2 km, potem pa spet na vsaki okrepcevalnici ista pesem.

Na celi tekmi, nisem niti enkrat samkrat sel na majhno potrebo, ker je pac vse slo skozi napacno luknjo ven... Tako sem naredil kar se je v danih razmerah dalo kljub temu, da sem imel dva Slovenska navijaca brata Kelgar (Klemen in Seba), ki sta se tako drla in pomagala ter vzpodbujala, da so se mi kar dlake vzdigovale, vedno ko sem sel mimo njiju, a kaj dosti vec nisem mogel...

Cas 10 ur 35 minut in par sekund je pac maksimum kar se je iz te situacije dalo potegniti ven. Brian je v menjalnem prostoru po kolesarjenju imel postanek eno uro in so ga skor na intenzivno peljal, a je koncal z 15 ur 31 min, Jeff je sel 12 ur 11 min. Napovedi smo "mal " falil.

Po pogovoru z zmagovalcem, ki je bil Michael Lovato mi je le ta rekel, da pac nismo kamele, da bi lahko pijaco in sol na polno nalozili v telo in potem crpali ven. To sem vedel tudi jaz, ampak tako tezko je vse skupaj to v resnici tudi izpeljati. Ampak vedno se naucimo kaj novega. Nauk te tekme: ce si triatlonec nisi kamela, zato pij takrat, ko je treba in toliko kot je treba pa bo...