Vcerajsnji Ironman Malezija je za mano in srecen sem, da je tekme konec.

Par dni pred tekmo je zivcna vojna, saj je spanja bolj malo in res se je treba odklopiti, ce se zelis spociti. Zadnji dan pred tekmo jem manj kot prejsnje dni, da lahko startam s praznim zelodcem in ne poln kot sod. Zadnja vecerja je bil riz z zelenjavo, standardno v restavraciji poleg hotela, z dodatno porcijo soli.

Napoved je vroce vreme, kaj pa drugega za pricakovati.

Jutro se je pricelo z vstajanjem ob 4.30 in zajtrkom, ki je bil spet riz z zelenjavo. Kruha je namrec zmanjkalo v vseh supermarketih, ker je naval triatloncev in navijacev zadnjih dneh v centru mesta ogromen.

Ob petih sta pome prisla Jan in njegova zena in skupaj smo odsli na startni prostor. Kolesa so ze parkirana v menjalnem prostoru, kjer smo jih morali oddati en dan prej, da jih pregledajo, prav tako vso tekmovalno opremo, spravljeno v ostevilcene vrecke.

Nato pride na vrsto ostevilcenje telesa. Na noge in roke z alkoholnim flomastrom velike stevilke, za lazje prepoznavanje in merjenje casa in krogov.

Start plavanja je bil kar zanimiv. Ob sedmih je bila se popolna tema. Naj bi se zacelo ob 7.15, ko vzide sonce. Nekaj nas je v vodi ob startnih bojah, kar precej jih je na platformi 200m stran od starta. Ura je 7.15 in sonce se ni vzslo, vsi cakamo in kar naenkrat buum.

Start plavanja. Mahamo na polno in vsi plavajo kar levo in desno. Plavali naj bi proti hotelu na drugi strani zaliva, a plavamo cist v drugo smer. No na polovici se res obrnemo in plavamo tja. Bil je tok, ki nas je odnasal. Plaval sem res z rezervo, ker je bila voda full vroca in sem mislil, da mi bo glavo kar skuril pod plavalno kapo. No na sreco mi kapa pocasi zleze dol, jo izgubim in ohh, kar malo olajsanja. Me je bilo pa kar malo strah, ker so ves cas opozarjali, da moramo vsi plavati v kapah, biti oznaceni...

Plavanje gre proti koncu in pocutje res odlicno, ves cas prehitevam tekmovalce in to je res tist najboljsi filing, ko gres ti isti tempo, ostali pa crkujejo. Cas plavanja sem zvedel sele danes in je bil 58 minut, kar ni slabo, kaj prevec dobro pa tudi ne.

Menjava je bila res hitra, ker sem plaval v obleki, ki jo bom imel tudi na kolesu. Gor sem si dal celado, ocala, cevlje in stevilko ter gremo...

Kolesarjenje je bilo najprej speljano po ravnini, potem pa hribi. Dva strma klanca z strmim spustom potem do krizisca, kjer so se zaceli trije krogi. V teh treh krogih so bili 3 strmi klanci preko katerih si v vsakem krogu sel dvakrat. Hrana, pijaca na postojankah na vsakih 10 km. Prve dve ure je bilo se v redu, kolesaril sem z Petrom Vabrouskom in kar nisem mogel verjeti, kako dobro sem se pocutil. Jedel sem gele, ki sem jih imel nastiskane v bidonu in tu in tam pojedel kako banano na postajah. Pijace sem spil kar precej in tudi z vodo sem se neprestano polival, a pocasi mi je zacelo zmanjkovati moci. Priceli so se krci. Vrocina je pricela pritiskat in celado bi si odpel, samo, da bi mi glavo na vetru lahko bolj prepihal. Sonce ga tako seka, da se mi zdi, da so moje pore velike kot frnikole. Telo mi tako zaliva, da sam pijace ne morem dolivati v usta toliko, kot bi jo potreboval. Pijem, pijem, pa sem kar zejen, jem, jem, pa sem se kar lacen. Solnih tabelt pojedel 25 v petih urah, potem mi je pa ze skor ustnice razrl, zaradi te preklete soli. V vsak hrib, ko smo sli sem moral malo spuscati, ker ce sem pritisnal so me zaceli grabiti krci, ce sem pa abzical sem pa le vstal in se vsedel nazaj,...ni slo vec, pa smo sele na 3 ure kolesarjenja.

A mi je treba tega, se sprasujem, zakaj ne bi gledal in navijal?? Ma to lahko vsak, sem si rekel in stisnil zobe.

Brazilca, s katerim sva pozneje kolesarila skupaj sem si najbolj zapomnil. Na eni postaji, ko je bila guzva, so hoteli vsi vzeti vodo in napitek in prostovoljcev je enostavno zmanjkalo in ostal sem brez bidona in pijace. No lepo se je pripeljal do mene in mi dal enega, ker si je vzel 3 komade. Se sreca, ker ce ne bi ugasnal ze prej.

Cas kolesarjenja bo preracunano kar dobre pol ure slabsi od vodilnih, kar je primerljivo z svojim najboljsim casom, a pocutje je precej drugacno. Krcev se ne morem znebit in na celih 180km, nisem sel enkrat na malo potrebo. To bo kriza. Verjetno tudi zdehidriran na polno.

Cas kolesarjenja je 5 ur in 21 minut, kar je skoraj pol ure slabse kot je kolesaril Vabrousek in sva sla skupaj na 40. km. A smo sli takrat toliko prehitro ali pa sem tako fejst crkni, da je ze brezveze? Pa saj ni vazno, gremo na tek.

Hitra menjava in zacel tect. Tempo ni bil hiter, a ko sem raztegnil korak od zacetka sem ze cutil, ko me krc hoce stisnat. Nisem se dal in sem rekel, da pac gremo, kako hitro bo, pac bo. Sonce...ne znam povedat, kako seka tukaj. Na kolesu je se vsaj pihalo, medtem ko tu vetra ni. Tudi od tal tako seva, da je ze kr hecno. Postaje, ce bi bile na 500m bi bilo preredko. Na 1 kilometer pa glih komaj zadosca, da spijes 2 kozarca powerbar napitka in si vzames en gel, par gobic z ledom in flaso vode, da se polivas, pa komaj zdrzis do naslednje postaje. Od zacetka je bil ta ritem se ok, a potem ni vec slo. Med postajami mi je to zadoscalo le se za 500m teka, ki sem ga moral prekinit, ker so me krci grabil tako, da ce bi nadaljeval ne bi mogel vec noge skrcit. Pa sem hodil. Pa spet do postaje, se najedel, napil, polival z ledom tekel naprej, pa spet hodil. Ko sem razmisljal, da bom moral v takem tempu narediti se 3 kroge. Me je zacela boleti se glava.

No po treh krogih, ko pa nasproti srecujes te ljudi, ki s kolesi sele prihajajo iz kolesarskega dela, no to je pa druga zgodba. Za vsakim ta drugim drevesom ali v senci en lezi in ga masirajo, ali pa je zraven zdravniski avto. Ampak nekateri profiji ocitno to vrocino prenasajo cisto drugace kot mi. So pac druga telesa in tecejo mimo tako hitro, kot dvomim, da bi sam lahko spocit v hladnih razmerah odtekel samo maraton, ampak to je pa ze spet druga zgodba.

Zadnjih 10 km je taka muka, da ni za govorit. Ko hoces malo tect pa ne mores, ker telo je pac ze zdavnaj ugasnilo, glava bi pa se kar nekaj migala. Pocutim se ze kar malo cudno, kot da bi se mi vrtelo. Poamnjkanje soli. Zato jem se tiste powergele na postajah in se teh nekaj solnih tablet, ki mi jih je od 30 ih, ki sem  jih imel pripravljenih za tek, ostalo. Ampak obcutek ne gre stran. Moral sem se 5 km od cilja ene dvakrat vsedit na stol, se najest pomaranc, napit napitkov in kokakole in ene 5 minut polivat galvo z ledeno vodo, da sem sploh prsu k sebi. Srce mi je namrec na hoji nabijalo enih 160 pulza na minuto. Ko grem proti cilju sem samo srecen, da sem lahko koncal to tekmo, res. Cas teka je 5 ur 48 minut, prej no cas hoje, teka je bilo mogoce 1/4. Skupni cas je 12 ur in 14 minut, dosezeno mesto pa 142. absolutno od tistih 700, ki naj bi jih startalo. Odstopl jih je tako enih 250 komadov.

V cilju sem tako kot vecina, odsel najprej na tehtanje, kjer sem imel 5 kg manj kot na startu in potem infuzijo, ki jo je pa tu dobil mislim, da skoraj vsak ta drug tekmovalec.

V svoji kategoriji sem dosegel 24 rezultat, za Hawaje bi bilo potrebno iti 9 ur 58 minut. Andre Stubs me je posteno stresel in sel tocno 10.00,00 ur, a kljub temu za eno mesto in minuto in 15 sekund zgresil Hawaje. To pa je smola...

Ce bi mi kdo rekel, da bo pa na tekmi tako tezko in vroce mu ne bi verjel, ker to mislim, da so bili ekstremi ekstremov.

No sedaj pa pocitek in priprave za naslednji triatlon: IRONMAN LANZAROTE-KANARSKI OTOKI.