Vedno, ko tekmujemo uspešno s takim veseljem napišemo kaj se je dogajalo in koga smo na tekmi prehiteli. Z slabimi rezultati, so takšni opisi in stvari povezane s poročanjem takooooo težke, da ni za povedat.

Kar izmikal sem se, odlašal izbiral besede, a enkrat je treba vse na "papir" dat in iti naprej. Mislim, da je ta čas prišel.

Kako se je zgodba z Ironmana na Kanarskih začela in vse do konca, ko sem dobil ključne informacije, zelo pomembne za nadaljevanje, pa spodaj.

Počutje pred samo tekmo je bilo fenomenalno. Manjši zapleti pri odhodu, nekaj nervoze v hotelu ob glasni glasbi, a vse je potekalo kot mora. da bi se le tako počutil pred vsako tekmo sem si rekel. Nobenega muskelfibra, utrujenosti, problemov z opremo, vremenskih nevšečnosti...NIČ. Skratka točno tako kot mora biti.

Spat sem šel v posteljo že ob 20.00 a zadnja noč je ponavadi tako brez spanja, ker živci delajo na polno in le redko se res naspiš. Zjutraj bujenje ob 3.45 in zajtrk v hotelu, ki so ga posebej za nas triatlonce pripravili navsezgodaj. Kruh s putrom in marmelado, vmes ena kavica, ena banana in napitek je vse kar sem potreboval za dober začetek dneva. Oprema za na štart je pripravljena, kakor tudi vsi napitki in oblačila. Ob prihodu na menjalni prostor ob 5.00 je že vse budno in tekmovalci že pripravljajo svoja kolesa in opremo za tekmo. Sam si najprej napolnim bidone na kolesu, pripravim solne tablete. Gele sem si nastiskal 20 kom v bidon na okvirju v drugem bidonu napitek, ki je prav tako še v enem bidonu na belanci. Kolo je po mojem težko sigurno 11kg če ne še več. Tu so še rezervni tabular, CO2 bombica, nastavek... Rahlo se ogrejem na teku, 15 minut s kratkim strechingom, grem na veliko potrebo in pripravim neoprensko za plavanje.

Adrenalin počasi začne nabijat in nervoza se stopnjuje. Tu in tam eksplodira kakšna guma od tekmovalac, ki je hotel pač kolesarit na 10barih. Mi je znano...

V morju se rahlo razplavam 200m in pripravim za start. To bo bitka, ker nas cca 1100 komadov čaka na 30ih metrih širine, prva boja pa je oddaljena od obale 200m??

START PLAVANJA: Kanon eksplodira in naznani štart. Od hitrega plavanja ni nič, ker je gužva taka, da se prvih 5 minut skoraj ne premikamo. Kot žabe plezamo drug čez drugega in rinemo naprej. Ponavadi je vedno tako, da se slabši plavalci postavijo spredaj, da jih moramo hitrejši potem loviti, ko se zaženejo in ugasnejo po 15minutah. Nič drugače ni bilo tu. Ampak plavalnega filinga res ni nobenega, gre, a ni tiste borbe. Bo že si rečem in plavam naprej. Po prvem krogu smo prišli do kopnega tek po plaži 30m okrog boje in nazaj v morje še en krog. Sedaj je že drugače. Prehitevam jih kot za šalo in tempo je odličen. Do konca plavanja me ne prehiti niti en tekmovalec in iz vode grem v času 59 minut in 30 sekund, kar ni blesteče, a je ok. Gremo hitro v menjavo in na kolo, ki se ga kar veselim. Menjava je bila res dolga in kar nisem prišel do kolesa z opremo.

KOLO: končno ga začnemo pritiskat, a na začetku po planu. Kot sem rekel z rezervo, ker je še dolg dan pred nami. Hribi mi ne delajo težav in se ne sekiram, kljub temu, da domačini švigajo mimo. Spomnim se Hočevarja pred parimi leti, ko je dejal, da jih je samo gledal, ko so kot puščice švigali mimo, na teku pa vsi pocrkali. Vreme ob morju sončno, na grebenu malce dežja, na ognjenikih spremenljivo, a veter vsepovsod na polno. Večinoma je z vsakega hriba veter pihal v obraz, zato sem v aerobarih preživel največji del časa. Jem pijem in se počutim dobro, kljub temu, da neke nore tekmovalnosti ni čutiti v meni. Le še en triatlon, ki ga bo konec čez 8 ur.

Abzical nisem veliko, saj sem noge hranil za tek, kljub temu, da sem se odlično počutil. Me pa začne križ kar hudo matrati že po treh urah kolesarjenja in se pretegujem kadarkoli je možno. Ironman je pač trepljenje na obroke, zanikanje bolečina, vzdigovanje samega sebe in gledanje pozitivno naprej, kakorkoli že pač je.

Tako sem storil tudi jaz in se nisem oziral kaj preveč na stanje mojega telesa. Jedel in pil sem po planu, kljub temu, da ga je veter vlekel res na polno. Na 110km na vrhu hriba dobimo vrečke z svojo vsebino, ki smo si jih nastavili zjutraj. Mega mass in bidon poln powerbara je bil tukaj res potreben. Kmalu se začnem počutiti odlično in 10km spust ter potem ravnina sta minila zelo hitro. Potem smo se obrnili proti grebenu in ga zadnjih 60km z vetrom v prsi kantali, do onemoglosti. Ves čas na lenkerju je iz mojega križa potegnil še vsak kanček upora in bolečina je bila neznosna. Mislim, da sem se ji počasi na kolesu že predajal. Ampak čaka nas še tek, ki se ga pa veselim, kajti čas kolesa in plavanje je bil od načrtovanega in potrebnega za Hawaje počasnejši le za par minut, kar mi je dalo novega zagona.

MENJAVA NA KOLO: je bila malce počasnejša, saj sem raztegoval križ, ki je bil takšen kot da bi sabo nosil majhen nahrbtnik, a le na desni strani?? res čudno, ker tega nisem čutil še nikoli prej, da bi bila razlika med obema stranema križa tako očitna. Bo že in odrvim na tek.

TEK: Oh trpljenje se je začelo. stanje v katerem je bil moj križ je bilo katastrofalno. Noge so bile ok in glava še tudi, kolikor toliko, ampak križ. Adijo pamet. Res da noben tek ni uživancija in da maraton po 180km kolesarjenja z 2600m višinske razlike ni mačji kašelj, ampak tako slabo se nisem počutil še nikoli. Govorim si, da je to šele začetek in da bo že bolje. Po 5 km ko bolečina ne popusti in je še hujša, si rečem, da bo že na 10km bolje. Res ujamem ritem, ampak le na kratko. Ne gre in ne gre. Ne morem verjeti. Kaj je narobe s tem mojim križem, zakaj se ne gre zraven? Vsaj malo naj sodeluje pa bo že. Na 15kilometrih se neham slepiti. Vidim svoj čas trenutenga teka in stanje v katerem je moje telo. To ne pelje nikamor več. Zadnjih 21kilometrov bi moral preteči v uri in pol, kar pa je le iluzija v tem stanju. Pridem do polovice maratona in se odločim, da ne bom tvegal resne poškodbe križa ali česa druegega in odstopim. Kar ne morem verjeti kaj hočem narediti. Katastrofa. V življenju sem odstopil le na enem triatlonu, da o Ironmanu sploh ne govorim. Tu je treba iti do konca. Ampak, meni ni bil cilj končati in dobiti medaljo ter finisher majico. Teh imam dovolj. Želel sem več. Normo za Hawaje. Bil sem pripravljen in odtreniral sem res kvalitetno ves čas do tekme. Drugače bi bilo, če ne bi bil pripravljen, ali pa poškodovan že prej. Bi razumel, tega pa ne.

Če hočem še na eno tekmo si ne morem privoščiti, da se sesujem do konca in regeneriram 2 meseca kljub temu, da ne naredim nobenega rezulatta. Zato sem sedaj, ko gledam nazaj ravnal pravilno. Treba je ugotoviti kaj je bilo narobe in to odpraviti.

Žalosten gledam preostale tekmovalce ki kao hodijo, tečejo gor in dol, ter kako še drugi prihajajo s kolesa, ko sem jaz po 21km že odstopil. Noro res.

Občutki v cilju zvečer, ko prihajajo tisti, ki dosegajo čase 14 in 15 ur so res fantastični. Toliko veselja, solz in spodbude samo da končajo...Vsak ima pač drugačne cilje. Livi je celotno tekmo posnel poslikal in naredil intervjuje z vsemi tekmovalci, organizatorji...

Naslednje jutro že odhod proti domu, ki naj bi bil ob šestih zvečer. Da je pa mera smole do roba visoka in celo zvrhana, pa Liviju zgine nahrbtnik z vso opremo. Kamera, fotoaparat, mobitel, denarnico. ničesar ni več. A je to sploh mogoče? Pred hotelom ali izpred avta, iz avta, to ne vema in ne boma nikoli izvedela. Dejstvo je, da nimam niti ene slike s tekme, niti ene minute dokumenatrnega filma, da o tem, da sva komaj na avion prišla, ker ni imel potnega lista, sploh ne govorim.

Kanarske si bova oba definitvo zapomnila.