URADNE SLIKE S TEKME;
http://picasaweb.google.com/ninocokan/URADNESLIKEIMHAWAII#

RACE REPORT;
Evo še moj "kratek report" iz tekme, ki je sedaj za mano in lahko končno z bistro glavo, a še utrujenim telesom strnem misli o tekmi vseh tekem, IRONMAN HAWAII.
Adrenalin in fantastična atmosfera tukaj, ki se je ne da opisat, sta me prevzemala že nekaj dni pred tekmo. To fantje in dekleta je enostavno treba doživet in škoda izgubljat besed, ker se ne da niti približno opisati.
Jutro je minilo po standardni recepturi in ob 5.15 smo bili pred menjalnim prostorom, kjer so nam natisnili in ne napisali cifre na roke in noge, potem pa h kolesu. Vse je bilo pripravljeno že en dan prej, zato sem dodal le še napitke Acceleradea v bidona na okvirju in vodo v flaško na belanci.
Sendviča s sirom in ananasom, sta postala moj standard na dolgih kolesarjenjih in tekmah, zato tudi tukaj brez njiju ni šlo. Še flaška z geli in vse je pripravljeno.
Priprave na plavalni del so bile hitro pri koncu in že smo zaplavali proti cca 200m oddaljeni startni črti. start napovedan ob sedmih in to je bilo kar hitro. Tukaj na startu pa taka panika in nestrpnost da adijo pamet. Startal sem pri pomolu, kjer nas je bilo največ in napetost je bila takšna, da sem mel pulz verjetno okrog 160, a sem plaval na mestu. Tok nas odnaša nazaj, mi se komolčkamo naprej in tako dobrih 10 minut, dokler ni top naznanil start.
START:
Pa kaj si ti normaln, kaj takega še nisem doživel. Vsi, ki smo bili stisnjeni kot sardele prej pokonci, smo v eni sekundi prešli v vodoravni položaj, kar jasno pove, da prostora ni dovolj niti za dihanje, kaj šele normalno plavanje. S filingom, da se moram čimprej ven izvlečt iz te gužve sem ga pritisnil par 100m, a je bilo še slabše. Lufta vedno manj, brca tu, focn tam, plezanje od zadaj, komolec pod rebre...a bo tega kdaj sploh konec??????
Pri boji sem upal, da bo bolje, a je bilo do konca plavanja enako. Malce na levo, pa tok na desno, pa udarec v glavo spredaj, potem mi pade dol še kapa in z njo potegne očala, ki jih komaj ulovim in si jih nataknem gor, seveda polna vode. V tem trenutku kar edn preko mene odplava...Na 2 km sem padel v svoj ritem, ki pa ni bil hiter in sem po dihanju sodeč bil na pulzu razplavanja, a hitreje spet ni šlo, kljub temu, da sem ga zadnjih 200m odšprintal.
Končno konec plavanja, kjer vidim 1.03h, kar se mi je zdelo za prvič kljub vsem dogajanju kar ok in sem bil full vesel. PLAVANJE JE KONČNO KONEC!!!
Hitra menjava, "fast skin" slečem dol, dres kolesarski zgornji del gor, hlače sem imel tako že pod plavalnim dresom, čelado gor in gasa s kolesom.
KOLO:
Prvih par km sem imel resen občutek, da mi je šla guma, ker nikamor ni šlo. Tekmovalci so padali mimo, da nisem verjel. Pogledujem in pogledujem pod kolo, če je guma prazna. Res hecno, a ne vem kaj je bilo, mogoče le strah, da ne bi kake počene gume spet fasal...
Vreme se je že ob osmi uri zjutraj tako sijalo v soju sonca, da sem vedel, da bo peklensko vroče in soparno. In res je bilo tako.
Na kolesu se nalivam in pijem vodo, da bi se le lahko enkrat polulal in s tem vedel, da sem dovolj rehidriran, a ne gre in ne gre. Vse kar je tekoče v meni, kar izhlapi iz mene. Veter ga začne na Queen K Highwayu tako pihat, da nisem vedel od kod in kam ga nese. Na vsaki postaji porabim po bidon ali dva, da se hladim po glavi, vratu in nogah, ker ga je tako začelo sekati in tudi izpod čelade me kar nekaj kuha. Vročina tule je res ubijalska. Ja to so Hawaji si rečem in ga še bolj pritisnem. He he he, noro res. Filing je res nenormalno dober, ko si sam proti sebi v boju z vetrom in vročino na avtocesti, kjer je hribov toliko, da jih sploh ne šteješ. Ob cesti tu in tam kakšen flika ali menjuje gume, drug čaka na reševalno vozilo, tretji pa so tudi že končali svoje nastope z odstopom.
Proti Hawiju na 90 km kjer je bil obrat pa se začnejo selektivno hribi in VETER!!! Ta ga je na nekaterih delih začel tako pritiskat, da smo se po ravnini peljali na mali šajbi in zadaj na 2 ali tretji najlažji. NENORMALNO je pihalo vse do obrata in to v prsi in bočno. Vročina pa vedno hujša. Ta boljši se že vračajo in spredaj vidim Tjorborna, par mest za njim Alexandra, Lieta, kasneje pa še Stadlerja in McCormaka, ki pa je že nekaj zaostajal in se vozil po odstavnem pasu?? (kasneje je odstopil, ker se mu je pretrgal kabel za prestave v okvirju??...). Do obrata je še par km, a se s tem vetrom vleče v nedogled. Povprečne hitrosti imamo tako slabe, da bi se morali peljati povprečno 45km/h zadnjih 90 km, če še želimo kolesariti okrog 5 ur, kar je seveda nemogoče.
Zadnji del kolesarjenja se zaradi utrujenosti, že začne vlečt, a veter ne poneha. Kot da se suče z nami in nas kontrira. Mimo letališča je spet moje kolo pridobilo nekaj na hitrosti, ker sem se začel res fokusirat za tek, kajti čez dobre pol ure se bo tekma šele prav začela. Križ me ne boli, a noge, kako jih bom po 42km vročine in vlage še vlekel za sabo res ne vem. Po strahu, da ja ne bi bilo kaj narobe na kolesarskem delu (defekti, prekurjenost, tehnične težave, prehrana... )sem bil kljub previdnosti vesel, da je kolesa konec. Da bi pa tu odstopil bi me pa kar pobralo verjetno od jeze žalosti in razočaranja.
Sestop s kolesa s časom 5.28h ni obetal velike evforije, a pogoji letos na kolesu so bili katastrofalni in zato tudi časi posledično veliko veliko slabši kot po navadi.
TEK:
Na teku pa sem kaj hitro padel v svoj ritem, a mi ga je vročina po parih km in parih hribih, kar grizla in grizla in me tudi že psihično načenjala. Tu se začne prava borba s samim sabo in rekel sem si, da bom iz te borbe šel ven kot zmagovalec.
Jedel sem gele pil kokakolo in vodo in se polival kolikor se je le dalo, a zaradi vročine nisem imel v teniskah verjetno niti kapljice vode.
Čez 15km odtečeš mimo startno ciljnega prostora v klanec, kjer je vladala prava evforija. Kot na Tour de France, ljudje čisto blizu in dihanja sploh ne čuješ, le neko navijanje in dretje. Hvala bogu, da smo šli hitro mimo in proti Energy Labu, kjer je obrat. Ta cesta se je vlekla, da ne moreš verjet. Pa en klanček, pa še en klanček, pa mal ravnince pa še en klanček in končno na levo in blag spust v "pekel"-ENERGY LAB.  Tu lahko le crkneš do konca, ali pa se ti čudežno odpre in ga začneš letet na polno. Zame je bilo hvala bogu drugo, res hvala bogu.
Temperatura letos je bila 42 stopinj in bi si še kožo slekel, če bi se dalo, da bi ja lažje dihal. Pljuče ti hoče od vročine in vlage ob naporu kar raztrgat. Oblaki so se malce naredili, a to ne pomeni, da je bilo hladno. Noge so že utrujene, a prehitevam vedno več tekmovalcev, ker čutim, da mi dobro gre le še pospešujem kolikor se je dalo. Do cilja je le še 10 km. Progo zadnjih par km že vidim v glavi in le še iščem moja navijača z zastavo mesta CELJA, ki sem rekel, da jo bom prenesel čez ciljno črto.
Ko zadnjih par km finiširam, to delajo vsi, ker je IRONMAN HAWAJI pač tekma vseh tekem in tud če na koncu kr skupaj padeš je ves trud poplačan z nastopom na tej prestižni tekmi. zato se dajemo na polno in je že kar malce hecno po toliko urah na full tekmovati. Maratonski tek ob koncu, sem kljub vseh "pogojem" končal s časom 3.45h.
Tudi s skupnim časom 10.25 h sem zelo zadovoljen.
120. mesto V KATEGORIJI in 507. absolutno od 1800ih pa kažeta nenormalno konkurenco, ki je tukaj.
Zadnjih 100m ko tečeš ob zastavah vseh držav nastopajočih in tvoj prihod naznanjajo veliko bobni in napovedovalec vzklika tvoje ime...TO JE NORO.
V cilju z vzdignjenimi rokami in celjsko zastavo, zamižim za trenutek, ki želim da traja kar v večnost. Občutek, ki se ga res ne da opisati je fenomenalen. Bolečin ni, le en velik ponos, ki ti ga nihče ne more vzeti iz srca in ostane s tabo za vedno.
IRONMAN HAWAII, drugo leto se vrnem!!!
lp iz Kone